Iztisnjenje in samozavest
NatisniMedij: Delo - Sobotna priloga Avtorji: Salecl Renata Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga Datum: 25. 09. 2010 Stran: 40
Pomisleki Po poletnih počitnicah me je ob pregledovanju pošte presunilo pismo, ki sem ga sprva nameravala zalučati v koš, potem pa se mi je oko ustavilo na besedi iztisnjenje. Po bežnem preletu sem ugotovila, da se grozeči ton pisma nanaša na delnice, kijih imam pri nekem majhnem podjetju in so tja zašle po naključju, ko sem se v zadnjem trenutku odločala, kam vložiti certifikat.
Nanje sem bila v preteklosti sicer nekajkrat opozorjena, ko mi je zdaj ta, zdaj oni direktor podjetja pisal, da bi jih odkupil A koje pripisal še, da se moram pripeljati v majhen kraj, kjer je sedež podjetja, tam odpreti račun pri lokalni borznoposredniški hiši, plačati stroške računa, stroške prodaje in ne vem, česa še vse ne, sem na ponudbe hitro pozabila. Ker gre podjetje zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja zdaj menda v spremembo iz d. d. v d. o. o., ponuja malim delničarjem zadnjo možnost, da prodajo delnice, sicer jih bodo po zakonu pač iztisnili.
Ob besedi iztisnjenje se sprožijo zanimivi občutki. Najprej človek pomisli na nevarnost, ki mu grozi. Beseda namreč meri na to, da nekdo nekoga na silo potiska ven. Kadar imamo občutek ogroženosti, se nam običajno hitro vključijo mehanizmi samoobrambe. Moja prva reakcija na grožnjo iztisnjenja je bila zato upor. Čeprav so mi v glavi odzvanjale modre besede znanca, ki se veliko ukvarja z delnicami, da moramo vselej imeti pred seboj resnico, da delnica ne ve, dajo imamo, in da zato ne smemo imeti čustvenega odnosa do nje, meje beseda iztisnjenje razjezila.
To, da me nekdo meče iz kluba, v katerem pravzaprav nočem biti članica, ali pa da mi odreka lastništvo delnic, ki so sicer brezprave vrednosti in do katerih nimam nobenega odnosa, me je prelevilo v upornico. Namesto da bi razmišljala o prodaji, sem raje začela tuhtati, kako bo iztiskanje potekalo, kakšne pravne poti bodo s tem povezane, ali se bodo začeli boji med malimi delničarji ter lastniki in podobno. Zaradi grozečega tona pisma sem seveda pomislila, kako drugače bi se odzvala, če bi bilo napisano bolj prijazno.
Recimo, da bi se mi vladajoči v podjetju zahvalili, da sem že tako dolgo njihova delničarka in da to vsekakor kaže zaupanje v podjetje. Potem bi natrosili še nekaj o tem, kako je v njihovem malem kraju zadnje čase zavladala velika brezposelnost zaradi propada podjetij, kako se oni borijo za ohranitev delovnih mest in kako jim bo to najlaže uspelo s preoblikovanjem podjetja. Da bi vse to dosegli, pa prosijo za mojo pomoč, ki jo bom izkazala s tem, da jim prodam delnice. Stara modrost pač pravi, da več dosežemo s korenčkom kot s palico, in takšno toplo pismo seveda hitro sproži identifikacijo s trpljenjem prebivalcev malega mesta, o katerem smo v zadnjih mesecih toliko slišali v medijih. Če smo do tega, v katero smer gre kapitalizem, kritični, nas beseda iztisnjenje seveda spomni na dejstvo, da je iztisnjenje danes način delovanja mnogih podjetij. Seveda ne gre samo za iztisnjenje delničarjev, ampak tudi za iztisnjenje delavcev.
To poteka različno; od zmanjševanja števila delovnih mest zaradi želje po večjem dobičku in povečevanja obsega dela tistih, ki so še zaposleni, do psihološkega iztisnjevanja z ustvarjanjem kulture strahu, samocenzure. Hkrati seje v sodobni družbi oblikoval tudi ideal posameznika, ki je sposoben iztisnjenje izpeljati. Ideal karizmatičnega, uspešnega poslovneža, kije neomajno usmerjen k uspehu in je zmožen k temu cilju stremeti, ne glede na posledice njegovih dejanj za druge.
Pri takšnem voditelju je še zlasti spoštovana njegova samozavest -to, daje zmožen udariti po mizi in tudi malemu delničarju, ki s svojim obstojem zavira rast dobička, jasno reči, prodaj ali pa te bom iztisnil. Psihologi, ki se sprašujejo, kako postindustrijski kapitalizem vpliva na oblikovanje osebnosti, na obnašanje ljudi, njihovo spoštovanje do družbenih norm in drug drugega, poudarjajo, da je bila prav samozavest najbolj poudarjena in hkrati najbolj problematična ideja, ki so jo propagirali od devetdesetih let prejšnjega stoletja.
V ZDA so na primer od takrat sprejeli več kot 170 zakonov, ki spodbujajo oblikovanje dobre samozavesti in dobre samopodobe v šoli. Prepričanje je namreč bilo, da slednja močno pripomore k uspehu. Raziskovalci in promotorji samozavesti pa so kmalu ugotovili, da imajo teroristi, vodje različnih tolp in izjemno narcistični voditelji zelo dobro samopodobo, da slednja pri mladih fantih običajno vodi do zelo zgodnjega eksperimentiranja s spolnostjo in da so tisti, ki imajo slabo samozavest, običajno veliko manj nasilni od tistih, ki imajo zelo dobro.
Eden glavnih promotorjev ideje dobre samopodobe in samozavesti Roy Baumeisterje tako čez čas začel opozarjati, da je za posameznika bolj kot samozavest pomembna sposobnost samoobvladovanja in da je prav to postalo problem v sodobni družbi. Prevelika samozavest in zelo dobra samopodoba sta dojeti kot značilnosti narcistične osebnosti.
Raziskovalci, ki se sprašujejo, ali so te značilnosti v sodobnem poslovnem svetu v porastu, se razhajajo v mnenju, ali je določena stopnja narcizma pravzaprav nujna, da nekdo postane voditelj, ali pa je narcizem nevaren, ker mnogokrat vodi v nasilje. Robert Hare, psiholog, ki seje desetletja ukvarjal z analizo psihopatov v ameriških zaporih, zadnja leta poudarja, da je pomembneje raziskovati ekonomsko nasilje, ki se zgodi ob propadu velikih podjetij zaradi grandioznih potez voditeljev ali špekulacij na Wall Streetu. Hare namreč poudarja, da se psihološke značilnosti takšnih voditeljev, ki v želji po dobičku sprožajo ekonomsko nasilje, ne razlikujejo veliko od psiholoških značilnosti posameznikov, ki so zmožni fizičnega nasilja in so zato pristali v zaporu zaradi krutih umorov. Značilnosti, ki jih raziskovalci narcizma še posebej poudarjajo, so tudi zmožnost špekulacije, velika tveganja in predanost igram na srečo. Hkrati pa je postala strah zbujajoča manipulacija, ki soje zmožni narcistični voditelji.
Ameriška psihoanalitičarka Ethel Spector Person je že v osemdesetih letih napisala esej Manipulativnost pri podjetnikih in psihopatih, v katerem je analizirala način, kako oboji manipulirajo z drugimi. Grandioznost je bila v zadnjih letih promovirana na vseh ravneh. Nikeje ljudi prepričeval, da nič ni nemogoče, poslovne šole so vabile študente z oglasi: Za nekatere voditelje ni meja. Ideja, daje vse možno, da vsak lahko uspe, če se le dovolj potrudi, vpliva tudi na to, kako so ljudje zmožni dojemati napako in neuspeh.
Tako kot je v ideologiji uspeha neuspeh nekaj prepovedanega, je prepovedano tudi priznanje napake. Moto sodobne družbe je, da posameznik -ne glede na vse - napake ne prizna in vsakdo, ki se znajde v situaciji, ko ga mika, da bi jo, bo naletel na nasvet, naj najprej pokliče pravnika. Ta ga bo v večini primerov prepričal, naj zanika, daje kriv česarkoli. Študije v medicini so pokazale, da se zdravniku, ki je naredil napako, najbolj splača, dajo takoj prizna in se čim bolj osebno opraviči pacientu oziroma njegovim sorodnikom. Če je zdravnik tega zmožen, se bo najverjetneje izognil tožbi. Tako kot se pri zdravnikih redko zgodi, da priznajo napako, je to še redkejši pojav v poslovnem svetu.
Ob propadu mnogih podjetij v Sloveniji se ne spomnim, da bi se kakšen lastnik ali direktor osebno opravičil delavcem za napačne poslovne poteze. Prav tako se ne spomnim, da bi kateri od njih poskušal z lastnim premoženjem minimalno pomagati ljudem, ki so ostali brez službe. Michael Foley v knjigi Doba absurda vidi problem v sodobni družbi v tem, da posamezniku daje občutek, da mu nenehno nekaj pripada, in hkrati glorificira njegov potencial.
Televizijski sovi, ki iščejo nove talente ali ustvarjajo iluzijo, da lahko vsakdo postane milijonar, so odraz tega trenda. Ideja, da posamezniku nekaj pripada, je seveda vezana na to, da je za njegov neuspeh ali njegove težave vselej kriv nekdo drug. S tem veliko zaslužijo odvetniki, ki posameznikom obljubljajo kompenzacijo za vsakršne oblike nezadovoljstva. Z nezadovoljstvom, ki ga občutimo, ko se nam zdi, da nekdo ni nečesa naredil prav ali pa nam je nekdo dolžan nekaj dati, se velikokrat spopadamo tako, da poskušamo iz te osebe nekaj iztisniti - denar, priznanje napake, spoštovanje in podobno. V jezi nad absurdnostjo in nepravičnostjo sveta, v katerem živimo, pa na koncu bolj in bolj iztiskamo same sebe.
