Medij: Vestnik Murska Sobota
Avtorji: Votek J.
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: (Iz)brano
Datum: 21. 05. 2009
Stran: 9
Plače Mure NFD kupoval delnice, namesto da bi vlagal v podjetje Finančna nit v Muri se je pretrgala. Novo vodstvo ni uspelo zagotoviti denarja in izplačati plač na plačilni dan. Za čas, v katerem se nahajamo, nič nenavadnega. Četudi plače v tem mesecu kljub odlogu bodo, pa jih v takem stanju, kot je Mura in kamor so jo pripeljali, naslednji mesec zagotovo ne bo več. Ob predpostavki, da bo dokapitalizacija uspešna, se Murina zgodba končuje. To je tako in to je dejstvo. Ali to pomeni socialno eksplozijo ali ne, ni več pomembno. Muro po Muri bo treba preživeti. Preveč je balasta in preveč finančnih špekulacij se je zgodilo, da bi podjetje to preneslo. Ob glasovanju za dokapitalizacijo je skupina malih delničarjev napovedala izpodbojno tožbo. Izpodbojno tožbo so napovedali že na lanski redni skupščini. Če bi ta bila obravnavana prednostno, bi se morda nekatere zadeve lahko razjasnile, danes žal ne več. Tu pa je Huber imel prste zraven. Mura je od leta 2002 preveč izgubila, da bi se sedaj lahko rešila. Leta 2002 je bilo to po svoji substanci še zdravo podjetje, ki ga je bremenil propad hčerinskega podjetja Westmulir, a tudi tega mu ne bilo treba, če bi bilo v odnosu do tujih dveh partnerjev malo več razuma namesto čustev. Po Westmuhru se je zgodil t. i. francoski posel, zavarovan z ničvrednimi menicami, zatem srbski, ki je dodamo načel Muro, na koncu je bil tu še ruski posel, v katerega naj bi bilo celo vpleteno eno od hčerinskih podjetij največjega lastnika (NFD-ja) na Nizozemskem. Potem je prišlo poplačilo banke LTH Frankfurt, ki si je s fiktivnimi kreditnimi pogodbami zagotovila poplačilo celotne terjatve iz zgodbe Westmu_ir. Za to poplačilo so šle Triglavove delnice v lasti Mure. V času od leta 2002 naprej se je Murina pozitivna podoba gradila predvsem s finančnimi akrobacijami. Tako so vrednost podjetja oziroma njegovega kapitala zmanjšali za več kot tretjino. Tudi tega je bilo v lanskem letu konec. Od aprila naprej, ko se je začel zadnji krog kadrovskega plesa, se je zgodilo nekaj ključnega, in sicer zmanjkovati je začelo dela. To, da se je obseg proizvodnje ves čas krčil, je bilo dejstvo, vendar se je to dalo skriti. Če sedaj primerjamo število zaposlenih aprila lani in napovedane presežke, ki bi jih že morali odpustiti, nam že ta primerjava pokaže, da se je v enajstih mesecih obseg poslov zmanjšal za več kot 30 odstotkov. Ne glede na to, koliko dela bo v drugi polovici leta, je realnost, da takega pomanjkanja dela sistem ne more preživeti. Kaj so delali nadzorniki, kaj sindikalisti, kaj svetniki delavcev, da niso ukrepali? Upajmo, da sta sindikalista in profesionalni »svetniki« ostali brez plač. Če so, to še ne pomeni, da lahko s tako vehementnostjo napovedujejo »pohod na parlament in vlado«. Navsezadnje ista imena, ki se vrtijo v svetu delavcev in sindikatih, kolobarijo tudi v nadzornem svetu. Državna intervencija v taki obliki, kot si jo predstavljajo lastniki in sedanje poslovodstvo, je vprašljiva, ker je z eno intervencijo država že pogorela. Ni pa sprejemljivo to, kar seje okrog minister za gospodarstvo dr. Lahovnik, ki je s svojim »strokovnim« modelom, kot temu pravi prof. dr. France Bučar, še preden je bil politik, postavil temelje tem, po katerih danes najbolj udriha, in to je tudi največji lastnik Mure. Ravno ta ministrov model mu je bil opora, da je še pred poldrugim letom preko posredniške družbe male delničarje vljudno nagovarjal, naj mu prodajo delnico za dobrih 90 centov. Očitno zaradi nekih drugih interesov kot postavitve Mure na zdrave temelje. Že takrat je bilo preveč poslovne sivine za optimističen konec. Čeprav bi morda takrat z vložki v podjetje namesto v delnice in jasno zahtevo, da se vodilni ukvarjajo s pridobivanjem poslov in razvojem, lahko ustavil drveči voz. Delavci dejansko plačujejo davek za to polomijo in bodo navsezadnje pretežni del bremena brezposelnosti nosili na svojih plečih. Zato ni nič narobe, da enkrat dvignejo glas, toda ne več s temi vodji, ki jih imajo sedaj. Tem je šlo v Muri ves čas preveč dobro in jim še gre, da bi razumeli stiske, v katerih so se znašli podcenjeni delavci. Če bi obveljala Kumperščakova, ko jih je posadil za šivalne stroje, bi imela danes njihova retorika drugačno težo. Napoved države o lastniškem vstopu je dobrodošla in edina realna rešitev. Je pa vprašanje, če bo izpeljana na profesionalni ravni. Za bati se je, da se bodo s podjetjem reševali kadri »visoke ravni« z ustrezno politično barvo. J. Votek
| Attachment | Size |
|---|---|
| 4007245.pdf | 157.5 KB |