Prvi pogoj je ukinitev kvot
NatisniMedij: Delavska enotnost Avtorji: T. K. Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 04. 10. 2012 Stran: 9
V Ormožu in celotni severovzhodni Sloveniji so v zadnjem času vse močnejše pobude, da bi na lokaciji nekdanje Tovarne sladkorja Ormož, ki so jo zaprli leta 2006, zgradili novo.
Prvi pogoj za to, da bi v Sloveniji lahko ponovno uvedli proizvodnjo sladkorja, je ukinitev kvot za sladkor v Evropski uniji. Za njihovo ukinitev bi se lahko države Evropske unije dogovorile z novo skupno kmetijsko politiko, ki bo začela veljati leta 2014. Ali bodo kvote ukinili, je težko napovedati, saj so mnenja o tem med državami Evropske unije deljena.
Nekdanji predsednik podružnice Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) v Tovarni sladkorja Ormož Stanko Podgorelec, ki je v času zapiranja tovarne dosledno ščitil pravice delavcev in si celo prizadeval, da do zaprtja ne bi prišlo, pobude za ponovno proizvodnjo sladkorja pri nas podpira, vendar za zdaj ni pripravljen na to temo povedati ničesar več. Očitno so spomini in rane, ki jih je povzročilo zapiranje tovarne sladkorja, še preveč sveže.
Tovarno sladkorja Ormož so leta 2006 zaprli lastniki in za to v skladu s tedanjo evropsko kmetijsko politiko dobili zajeten kupček evrov iz bruseljske blagajne. Ob zaprtju je bila tovarna v večinski lasti dveh podjetij iz Nizozemske in Italije, ki sta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odkupili lastniške deleže od naših kmetijskih zadrug in malih delničarjev. Poleg lastnikov tovarne so premije iz blagajne Evropske unije dobili tudi proizvajalci sladkorne pese. Po zaslugi sindikata KŽI v podjetju in na državni ravni so lastniki delček premije namenili tudi za odpravnine delavcem, ki so bile krepko nad običajnimi.
Po zaprtju sta začela lastnika tovarno razgrajevati in tehnološko opremo prodajati. Na prodaj je tudi večji del zemljišča in nepremičnin na njem. Silose so prodali nemškemu trgovcu s sladkorjem Pfeifer & Langen, ki v Ormožu pakira svoj sladkor. Del zemljišča neposredno ob progi so odkupile Slovenske železnice.
Sedaj tisti, ki se zavzemajo za ponovno izgradnjo tovarne, predlagajo, da bi od tujih lastnikov odkupili zemljišče za izgradnjo nove »cukerice«, kakor ji pravijo v Ormožu, Kmalu po zaprtju ormoške tovarne (v tistem obdobju so ob finančnih spodbudah Evropske unije zaprli 83 sladkornih tovarn od 189 v uniji) so cene sladkorja na svetovnem trgu poskočile, zato bi bila danes tovarna zelo rentabilna. Sicer pa je tovarna sladkorja tudi pred zaprtjem svojim lastnikom prinašala dobiček.
V Združenju pridelovalcev sladkorne pese, ki ga aktivno podpirajo tudi številni nekdanji delavci Tovarne sladkorja Ormož, poudarjajo, da je bila pridelava sladkorne pese za kmete v severovzhodni Sloveniji najbolj donosna dejavnost. Z njo so zaslužili trikrat več kot s pridelavo pšenice. Poleg tega pa proizvodnja sladkorne pese zaradi svoje zahtevnosti utira pot razvoju na področju kmetijstva nasploh. Prepričani so, da bi izgradnja nove tovarne sladkorja močno pospešila razvoj kmetijstva v vsej severni Sloveniji, pa tudi širše. V Tovarni sladkorja Ormož je bilo okoli 200 zaposlenih, Ob zaprtju tovarne je bilo zasejanih s sladkorno peso v vsej Sloveniji okoli 6700 hektarov. Iz nje so proizvedli preko 43 tisoč ton sladkorja, v Sloveniji pa ga letno porabimo okoli 80 tisoč ton.
