Diskriminacija na meji
NatisniMedij: Večer Avtorji: Brezigar Bojan Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Evropa, svet
Datum: 29. 12. 2011 Stran: 7
Naj svoj zadnji letošnji zapis posvetim odnosu Slovenije do slovenskih manjšin v sosednjih državah. Vem, vsi ste v tem času zelo zaskrbljeni nad prihodnostjo, denar pogosto ne zadostuje za preživetje do konca meseca, tako da je malo časa in še manj volje za razmišljanje o teh vprašanjih. Vendar mi je iztočnico ponudila polemika, ki je v teh dneh med Vipavo in Opčinami pri Trstu.
Kmetijska zadruga Vipava je pred leti ustanovila Vipavsko hranilnico in posojilnico. V lastništvu ima desetodstotni delež Zadružna kraška banka z Opčin, ki je referenčna banka slovenske manjšine na Tržaškem. Lastništvo te banke je v rokah več kot 1800 zadružnikov, v veliki večini pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Banka je zelo uspešna in v času recesije deluje z dobičkom, kar gospodarskim dejavnostim slovenske manjšine zagotavlja zadostno mero kisika, da ne potonejo v sedanji recesiji. Kmetijska zadruga Vipava je zaradi proračunskih težav sklenila, da proda 56-odstotni delež Vipavske hranilnice in Zadružna banka z Opčin je bila pripravljena zagotoviti ustrezna sredstva za prevzem; vipavski banki je dala tudi zagotovila, da bo še naprej obstajala in delovala, obenem pa jamstvo, da bo postala sestavni del za lokalne razmere velike banke, kar je seveda dobra perspektiva razvoja.
Pa so se v Vipavi, z ajdovskim županom Marjanom Poljšakom na čelu, uprli. Mali delničarji so sklenili, da bodo sami zbirali sredstva za odkup banke in na skupščini so sredi decembra zamenjali vodstvo Kmetijske zadruge. Vse to je legitimno. Opozoriti pa želim na neko dejstvo, ki je samo navidezno obrobno, dejansko pa seže globoko v odnos Slovenije do svojih manjšin. Ob tem dogajanju so se pojavila gesla, ki jih nismo slišali prvič. Na primer geslo Italijanom ne prodamo. Zadružna kraška banka z Opčin namreč niso Italijani. So natanko tisti Slovenci, za katere je Slovenija po ustavi dolžna skrbeti in jim zato namenja ministra s posebnim uradom in delovno telo v državnem zboru.
Če sprašuješ ljudi, kaj mislijo o Slovencih v zamejstvu, bodo odgovorili, da jim je treba pomagati. Pri tem pa imajo pred očmi pevske zbore, folklorne plese, morda kvečjemu kako vaško gostilno. Ampak Slovenci v Italiji in Avstriji (na Madžarskem ne, ker za to niso imeli pogojev), so "navadni ljudje" z vsakodnevnimi problemi, s svojimi interesi in tudi svojo organiziranostjo. Dejstvo, da Slovenci v Italiji in v Avstriji premorejo nekaj bank, je hvalevredno.
V Sloveniji si vsi polnijo usta z integracijo in sodelovanjem, ko pa pride do kakšne pobude, jo zakopljejo na najbolj nesramen način. Ali smo Slovenci, ki živimo za mejo, sprejemljivi in "dobri" samo, kadar igramo harmoniko in prepevamo narodne pesmi? Žal je to klišejska podoba, ki jo ima o nas tudi po zaslugi medijev poprečen slovenski državljan. Ni potrebno, da posebej poudarim, da je ta podoba zgrešena ter da je krivično in žaljivo, da postanemo tujci, če ne sovražniki, takoj ko odložimo harmoniko in se ukvarjamo z drugimi dejavnostmi, na primer z bančništvom. Ta odnos ni od danes, je stalnica. To pa ne pomeni, da je dober, še zdaleč ne pomeni, da ga sprejemamo. Čutimo ga kot resnično diskriminacijo, najbolj boleče pa je, da slednja prihaja iz matične domovine. Kaj ko bi o tem resno razmislili?
