"Nadzorniki niso nič vedeli"
NatisniMedij: 7 dni Avtorji: De Corti Borko Teme: Mali delničarji, Rajko Stanković Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 09. 11. 2011 Stran: 7
Od nadzornikov se zahteva zavzetost in nepristranskost. Obstaja namreč nevarnost, da jih vsrka vrtinec, ki zaradi bližine z upravo nastane malodane avtomatično. In potem postanejo vzporedna uprava. S tem pa se izgubi intelektualna in čustvena oddaljenost, ki bi jim omogočala, da o zadevah razsojajo in odločajo trezno in nepristransko.
V časih, ko gre podjetju kot po maslu, se nadzornemu svetu ni treba posebno naprezati, ko pa nastopijo krizna obdobja, se nadzorni svet začne ukvarjati z zadevami, ki bi jih običajno obravnavala uprava. Kje je torej tistamejamedupravo in nadzornim svetom, ko gre za prevzem odgovornosti? Čeprav se mnogim zdi, daje ta meja trdno določena in bi si jo želeli, v praksi ni tako. Nekateri strokovnjaki so slikovito dejali, da se ta mejna črta med kraljestvom nadzornega sveta in kraljestvom uprave vije kot rečni vrtinec, ki ga ni mogoče vkovati v železo. Za direktorje in uprave je mogoče slišati, da so zavozili podjetja, zelo malo ali skoraj nič pa ni mogoče slišati o nadzornikih teh propadlih ali zavoženih podjetij.
Ko smo predsednika društva "Mali delničarji, skupaj smo močnejši", Rajka Stankoviča vprašali, ali poteka tudi kak postopek proti članom nadzornega sveta propadlega podjetja, je bil njegov odgovor nadvse zanimiv. Na celjskem sodišču teče postopek proti nekdanjemu predsedniku uprave Pivovarne Laško, a nadzornikov te družbe ni zraven, je odgovoril. In pribil: "Reveži niso vedeli nič." Njegov odgovor je bil seveda ironično obarvan. Povedal je, kje vse si prizadevajo za ugotavljanje odgovornosti uprav in nadzornih svetov, vendar na skupščinah družb za tovrstne predloge ne dobijo dovolj podpore.
Zakaj člani nadzornih svetov ne opazijo dovolj hitro, kako posamezno podjetje drvi v propad? Od nadzornikov se sicer zahteva "zavzetost in nepristranskost", javnost in delničarji pa od njih pričakujejo, da so s podjetjem zelo dobro seznanjeni, tako da lahko učinkovito opravljajo svoje naloge. Žal prav v tem grmu pogosto tiči zajec. Obstaja namreč nevarnost, da vrtinec, ki zaradi take bližine z upravo nastane, malone avtomatično vsrka vase člane nadzornega sveta. To vsrkanje pa je pogosto tako globoko, da lahko postanejo nekakšna vzporedna uprava. Tako kočljiv položaj pa nasprotuje zamisli, da bi moral član nadzornega sveta ohraniti intelektualno in čustveno oddaljenost, ki bi mu omogočala, da o zadevah razsoja in odloča trezno ter nepristransko. Znova in znova je treba uravnavati ravnotežje med nepristranskostjo in zavzetostjo. Navsezadnje je želja doseči oboje: nepristranost in tudi zavzetost, na to pa je večina nadzornih svetov podjetij, ki so zdrvela v propad, preprosto pozabila.
Kateri ljudje so bili v nadzornih svetih propadajočih podjetij, bo pokazala morebitna analiza, če se je bo kdo sploh lotil. So bili v njih "zvezdniki", najverjetneje izbrani predvsem zato, da bi se v letnem poročilu znašel seznam prestižnih imen. Če so v nadzornih svetih takšni člani, se sestanejo le nekajkrat na leto in nimajo priložnosti, da bi sploh postali delovna skupina. Možna pa je še druga skrajnost, da je nadzorni svet prijeten klub in je želja nadzornikov po harmoniji veliko močnejša od pripravljenosti, da bi prepričljivo razpravljali o neki težki odločitvi. Tudi takšne razmere so škodljive za oblikovanje zdravega nadzornega sveta.
V Sloveniji po moji zdajšnji vednosti ni primera, da bi bil pravnomočno obsojen član nadzornega sveta zaradi slabega ali celo škodljivega dela v nadzornem telesu, čeprav je propadlo že toliko podjetij. Tako je trditev, da nadzorniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, podobna brezzobemu tigru. Ljudje z boljšim spominom sicer omenjajo, da so nekje prebrali o kakšni ovadbi proti nadzornikom propadlih družb, vendar je to tudi vse. Statistik, ki bi obravnavale takšne primere, sodišča ne vodijo. Za iskanje bi potrebovali konkretna imena in zadeve.
Obstajajo pa primeri, ko si predsednik nadzornega sveta po prenehanju dolžnosti zagotovi dobro plačano delovno mesto v družbi, ki jo je nadziral. Ne zaradi strokovne uspešnosti, ampak predvsem zaradi prijaznosti do uprave, ki jo je kazal kot nadzornik. Nekateri nadzorniki so tudi predsedniki športnih in drugih društev, za katere zagotavljajo denar. Včasih kak predsednik uprave potoži o predlogih za financiranje, kar mu predlaga nadzornik na štiri oči. Običajno odvežejo mošnjiček. Ko so zahteve takšnih članov nadzornih svetov pretirane, jih previdno znižajo, medtem ko se zahtevkom običajno ne zoperstavljajo. Obstaja celo primer, ko je predsednik uprave umaknil terjatev nekaj deset tisoč evrov do člana nadzornega sveta, ki bi jo moral poravnati zaradi predčasne prekinitve pogodbe. Ampak to mu ni bilo dovolj. Tudi zajetnega računa ni želel poravnati, vendar se je ustrašil sodnega postopka, s katerim so, najbrž pomotoma, tudi njemu zagrozili. Zato se je pri notarju zavezal za obročno odplačilo dolga. Ampak ta nadzornik kot predstavnik države v družbi z večinskih državnim lastništvom je bil po teh dveh dejanjih še nagrajen. Iz člana nadzornega sveta so ga prelevili celo v predsednika.
