Kupcev ne zanima, kdo je lastnik
NatisniMedij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv Avtorji: Lahovnik Matej Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Priloga - Dnevnikov objektiv Datum: 21. 05. 2011 Stran: 13
Mercator nacionalni interes in ekonomska logika
Povprečen Slovenec težko razume, zakaj se prodaja eno boljših slovenskih podjetij, še manj, čemu je njegov potencialni kupec eno izmed najbolj zadolženih hrvaških podjetij, kot je Agrokor, kije ob tem še v lasti enega izmed najbolj znanih hrvaških tajkunov. Ekonomski razlogi so jasni. Največja lastnica Mercatorja, Skupina Pivovarna Laško, preprosto mora dobiti finančne vire za odplačilo najetih kreditov, ki so v preteklosti služili ne razvoju, pač pa t. i. tajkunskemu načinu lastninjenja. Banke, ki so tudi lastnice Mercatorja, pa seveda nimajo dolgoročnega interesa ostati med lastniki, ker to ni njihova osrednja dejavnost.
Mercator spada med tista redka slovenska podjetja, ki so tudi med recesijo beležila relativno dobre rezultate. To ni presenetljivo, saj prodaja živilskih izdelkov ne niha s poslovnim ciklom tako kot prodaja trajnih dobrin. Mercator ima dobro razvito distribucijsko-prodajno mrežo na večjem delu nekdanje Jugoslavije in je tako v obdobju zadnjih štirih let povečal število zaposlenih s preko 16.000 na preko 23.500 zaposlenih, prihodke od prodaje s 1749 na 2780 milijonov evrov, bruto prodajne površine pa je skoraj podvojil. Prisotnost na širšem regionalnem trgu ga dela zanimivega tudi za potencialne kupce iz tujine, čeprav je treba upoštevati, da je za velike tuje multinacionalke, kot je na primer Tesco, območje nekdanje Jugoslavije še vedno relativno majhen in preveč razdrobljen trg. Več kot 40-odstotni tržni delež v Sloveniji v naših očeh morda pomeni veliko, v očeh tuje multinacionalke pa je ta velikost prodaje primerljiva s prodajo malo večje mestne četrti katerekoli večje evropske prestolnice.
Še bruci vedo ...
Prodaja največjega slovenskega trgovca ima tudi nekaj zanimivih političnoekonomskih vidikov. Prvi je, da sta največji državni banki tako lastniško kot tudi kreditno močno vpleteni v poslovna sistema Pivovarne Laško in Mercatorja. Pivovarna Laško, kot največja lastnica Mercatorja, je v ekonomskem smislu povsem odvisna od državnih bank. Pri tem je zgovorno, da je to posledica tega, da sta v preteklosti državni banki odobravali domačim »tajkunom« kratkoročne kredite za financiranje dolgoročnih finančnih naložb. V prvem letniku ekonomske fakultete se bruci učijo, da se tega ne sme in da je to povsem v nasprotju z elementarnimi načeli poslovnih financ. Zaradi takšnega ravnanja imajo danes v svojih bilancah celo vrsto nasedlih naložb in potrebujejo dokapitalizacijo.
Drugi temelji na domnevnem interesu slovenske živilskopredelovalne industrije. Se morda še spomnite začetka letošnjega leta, ko je bila rast cen hrane najvišja v zadnjih osmih letih?! Samo v januarju se je hrana podražila za okrogla 2,5 odstotka, od tega najbolj zelenjava, za skoraj 10 odstotkov, sadje za 4 odstotke in mleko za skoraj 3 odstotke. Takrat so kmetje in živilskopredelovalna industrija družno udrihali po trgovcih, še posebej po Mercatorju, češ, kako izkorišča vse druge v živilskopreskrbovalni verigi. Ob napovedanem poskusu prodaje dela Mercatorja pa je kmetijski minister med prvimi stopil na barikade nacionalnega interesa, ki naj bi menda bil v preprečitvi prodaje Mercatorja, da bi s tem zaščitili živtlskopredelovalno industrijo.
Za ogled celotnega članka kliknite tukaj.
