Je 8 evrov res premalo?
NatisniMedij: Večer - V soboto Avtorji: Stojan Jure Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: V soboto Datum: 16. 04. 2011 Stran: 9
Da poskuša NKBM s kotacijo na tuji borzi, je prvi resen, hvalevreden premik v slovenskem bančništvu
"Kaj je vitrih proti delnici," sprašuje literarni ropar, zvodnik in morilec Mac. Imenovan tudi Nož."Kaj je vlom v banko proti ustanovitvi banke? Kaj je umor človeka proti zaposlitvi človeka?" Bertolt Brecht mu je te besede pripisal v Operi za tri groše, v tretjem dejanju. In čeprav nas od premiere leta 1928 ločijo že več kot osemdeset let, druga svetovna vojna, propad komunizma in še pomembneje, štirinajst svetovnih recesij, dvom o bankah ostaja enak. Da banke niso nemara zgolj zakonita oblika ropanja državljanov. Mnenje, s katerim se strinja tudi marsikateri delničar druge največje slovenske banke.
Ko je Nova KBM konec leta 2007 šla na Ljubljansko borzo, je njena delnica veljala 27 evrov, januarja 2008 pa je njen tečaj dosegel celo 44 evrov. V zadnjem letu se v Ljubljani s temi delnicami skoraj ni več trgovalo, cena je vztrajno padala, od dobrih 12 evrov na dobrih 9 evrov. In ker banki danes že zmanjkuje sape, da bi lahko za vselej počistila stara slaba posojila, preživela bližajoči se "obremenitveni test" in se obenem razširila po Balkanu, bo svež denar iskala v eni od redkih držav, ki v preteklih letih sploh niso padle v recesijo. Na Poljskem, na borzi v Varšavi. Tam pa bo delnice ponudila po vsega skupaj 8 evrov. To je dobro za stabilnost banke. Je pa slabo za vse tiste, ki bi radi ostali delničarji banke, a vanjo ne bi vplačali tako prepotrebnega dodatnega kapitala. Če namreč pri dokapitalizaciji ne bodo sodelovali, se bo njihov delež v lastništvu banke zmanjšal. To pa boli, zlasti če je delničar cincava, požrešna, obubožana slovenska država.
Nič neobičajnega
Republika Slovenija zdaj godrnja. Skrbnica državnih delnic, Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), je najprej ocenila, da je dokapitalizacija "nedopustno zmanjšanje vrednosti premoženja za obstoječe delničarje, tako državo kot ostale male delničarje. Posledica dokapitalizacije bo padec državnega deleža v lastništvu NKBM na 34 odstotkov, državni proračun RS pa zaradi tega ne bo prejel nobenih sredstev."
A kaj, ko so te besede požele godrnjanje medijev in zato je AUKN morala že naslednji dan, 5. aprila, svoje sporočilo nekoliko omiliti. "Agencija meni, da je dokapitalizacijska cena NKBM v višini 50 odstotkov knjižne cene zanimiva za nakup tudi z vidika primerljivih kapitalskih naložb doma in v tujini ... Agencija stoji na stališču, da bistveno zmanjšanje deleža države po tako nizki ceni ekonomsko ni upravičeno."
Pa so mediji kritizirali tudi to mnenje. "Agencija je vedno podpirala dokapitalizacijske procese in izboljšanje kapitalske strukture," so javili še en dan pozneje. "Agencija je izrazila svoje pomisleke v zvezi z dokapitalizacijo zaradi relativno nizko določene cene dokapitalizacijskih delnic v višini 50 odstotkov knjižne cene, saj za to v poslovanju banke ne vidimo razlogov. Prav tako so vse informacije, ki smo jih prejeli od vodstva banke v preteklosti, nakazovale dokapitalizacijsko ceno v višini kapitala banke. Relativno nizka cena povečuje razloge za državo in obstoječe delničarje, da sodelujejo pri dokapitalizaciji in v njej ohranijo svoje deleže."
Državna Kapitalska družba je že sledila tem nasvetom. Kot je sporočila ta teden, bo delnic NKBM kupila celo toliko, da bo svoj 4,79odstotni delež povečala na kanček manj od 10 odstotkov. Toliko namreč znaša magična zakonska meja, ko bi morala Slovenija objaviti prevzemno ponudbo, česar pa si res ne more privoščiti.
Ima država torej prav? Je 8 evrov res premalo? Neumnost, odvračajo finančniki. "AUKN ni razkrila predpostavk, zakaj se jim zdi cena neprimerna," opozarja Matej Šimnic, analitik pri Alti Invest. "Da je cena pod knjigovodsko vrednostjo, pri bankah ni nič neobičajnega. Sploh če imajo nizek donos na kapital." Ljudje pa bi morali pozabiti, kolikšne so bile cene davnega leta 2007. Že leta 2008 je bila cena nemške Commerzbank enaka kot njena knjigovodska vrednost, prisilno privatizirana britanska Royal Bank of Scotland pa je to razmerje imela na komaj 66 odstotkih. Le bankam na perspektivnih trgih je med krizo kazalo bolje, ruska Rosbank je bila vredna 4,58-kratnik knjižne vrednosti, brazilska Banco Itau pa 3,63-kratnik.
Preteklost je pač preteklost, vmes pa je bila huda recesija, ki je dodobra spremenila svet. Danes je nepredstavljivo, da so leta 2007 banke na Balkanu dosegale tudi sedemkratnik knjigovodske vrednosti. Ampak takrat so se vlagatelji odločali na podlagi drugačnih informacij in predpostavk. "Takrat so predvidevali, da bo kreditiranje raslo še naprej, da bo dobičkonosnost bank ostala visoka, da bodo slabi krediti ostali redki, tveganja majhna. Tudi mnoge tuje banke so danes vrednotene bistveno nižje kot v letih 2007 ali 2008," pove Šimnic. Delničarji tako ne morejo trditi, da so bili oškodovani. "Izpostavili so se pač tveganju bančnega sistema in zaradi recesije so morali požeti izgube. Vmes pa so tudi se zaostrile tudi zahteve regulatorjev. Banke bodo dejansko potrebovale več kapitala kot pred krizo," še pojasni analitik. Ker pa bodo morali bančniki na stran dati več kapitala, bo manjši tudi donos na kapital že po čisto knjigovodski definiciji. Obenem bo denar, ki ga bo banka morala hraniti kot zalogo za slabe čase, miroval. Banka ga ne bo smela posojati, torej, odobrila bo lahko manj kreditov. Z drugimi besedami, manj bo kreditiranja, zato bo tudi manj dobičkov in manjša bo vrednost banke in njenih delnic.
Cena delnice
Kako pa finančniki sploh ocenijo, kolikšna bi lahko bila primerna cena delnice NKBM? Denimo tako, da pogledajo celo kopico primerljivih bank in izračunajo, kolikšno je povprečno razmerje med ceno delnice in neko drugo lastnostjo banke, denimo njeno knjigovodsko vrednostjo ali pa dobičkom. Potem pogledajo, kolikšni sta ti dve številki pri NKBM, ju pomnožijo s povprečnim razmerjem, in glej ga, zlomka, dobijo oceno delnice.
Ampak to je samo prva, groba ocena, nekakšna osnova. "Potem pa je cela vrsta kazalcev, zaradi katerih sta lahko ti dva razmerji pri neki banki višji ali nižji glede na preostali bančni sektor," pojasni Šimnic. "Visoke marže so denimo opravičilo za višje razmerje med ceno in dobičkom. Visok donos na delnico je opravičilo za višje razmerje med ceno in knjigovodsko vrednostjo. Rast kreditiranja upravičuje višjo raven obeh razmerij. Nato se upoštevajo še finese, kot so kapitalska ustreznost banke, potencial rasti na trgih, na katerih je banka prisotna, struktura bančnega portfelja ali je več posojil ali finančnih naložb, kolikšen delež prihodka banka ustvari s trgovanjem, ki je bolj tvegana dejavnost. Vsi ti podatki so preprosto dostopni tudi za običajne vlagatelje."
Posebno pomemben dejavnik pa je tudi splošno zdravje gospodarstva, v katero je NKBM vpeta. Analitiki torej gledajo gospodarske napovedi institucij, od Mednarodnega finančnega sklada (IMF), Svetovne banke do Evropske centralne banke, Banke Slovenije in slovenskega statističnega urada. Različne kazalce, pač, kam se bo slovenska ekonomija gibala v prihodnje. Te številke za zdaj niso dobre, Banka Slovenije je ta mesec svojo napoved kilave gospodarske rasti celo znižala, na 1,8 odstotka letos. Makroekonomijo upoštevajo tudi pri ocenjevanju bančnih bilanc, sploh kreditov, ki jih banka lahko odobri. "Če je zadolženost na prebivalca v zahodnoevropskih državah višja, lahko sklepamo, da bo v Sloveniji, ko bo njeno gospodarstvo dohitevalo evropsko povprečje v uniji, rasla tudi zadolženost ljudi. Na ta način pridemo do ocene, kakšne stopnje kreditov so v Sloveniji sploh možne," pojasni Šimnic.
In prav to, da je NKBM slovenska banka, niža ceno njene vrednosti. "Da, doletela nas je recesija, ki je k nam prišla z zamikom. Ampak medtem razviti svet že zadnje leto in pol beleži spodbudne podatke, Nemčija ima denimo ta trenutek najnižjo brezposelnost v zadnjih dvajsetih letih in dobro gospodarsko rast. Pri nas pa kljub govorjenju, kako smo izvozno usmerjena država, vezani na gospodarski cikel, še ni bilo sprožilca, ki bi nas potegnil iz krize. Vidimo torej, da je kriza v nas samih," pravi Uroš Ožbolt, ki pri Alti Invest vodi aktivno spremljanje naložb. "Gospodarska rast, ki smo jo imeli v zadnjih letih, ni bila realna. Marsikaj je bilo zasnovano na zelo trhlih temeljih, ogromna širitev kreditov pa je bila usmerjena v napačne posle. Ni šlo za investicije, ki bi na koncu dajale donos, ampak za projekte, ki so bolj ali manj klavrno propadli. Trg bi slovenske probleme morda rešil, ampak to bi bilo zelo drastično. Mi pa nekako poskušamo reševati počasi, kar pa samo povečuje agonijo in pesimizem. Morali si bomo naliti čistega vina."
Lastništvo
Nič kaj dobra ni bila slovenska kreditna politika. "Ogromno je bilo kreditiranja gradbenega sektorja in prevzemov. Ogromno je bilo tudi kupovanja delnic na kredit. Ne narobe razumeti, menedžerski prevzemi niso v tujini nič posebnega. Če spoznaš, da ima podjetje večji potencial, kot ga vidijo delničarji, je ta prevzem povsem ekonomsko upravičen. Problem je bil začetek recesije, nakupi podjetij v Sloveniji so bili opravljeni na vrhuncu borznih cen. Načeloma zadeva ni nič drugačna od tega, kot če bi fizična oseba kupila stanovanje in ga dala pod hipoteko," pove Šimnic. "Problem teh prevzemov je bil, da so vsi gledali samo na to, da bodo dobili najnižje možne obresti, torej najnižji možni strošek financiranja. To pa se ve, da gre za kratkoročne kredite. Če se banka po dveh letih odloči, da kredita ne bo podaljšala, je kupec v težavah. V tujini se to dela drugače, kupec takoj zatem zadolženost strukturira, da dolgovi zapadejo v valovih, denimo po pet, sedem, devet let. Če tega ne načrtuješ, se konča kot pri nas." Sploh pri tako velikih dolžnikih, kot so tako imenovani tajkuni, pa velja stara logika: Če si brez ficka, banki pa dolžan 50.000 evrov, si v težavah. Če ji dolguješ 5 milijonov, pa je v težavah banka. Kredit mora odpisati, kar pomeni, da se zmanjša njen kapital. Naslednji problem, ki niža ceno delnice NKBM, je državno solastništvo. Republika Slovenija ima ta trenutek še zmeraj 41,5 odstotka banke, pomembna delničarja pa sta tudi državni Kapitalska družba (Kad) in Slovenska odškodninska družba (Sod), vsaka s 4,8 odstotka. Res je, to je med zadnjo krizo banki koristilo, saj so ji tuje bonitetne agencije zaradi državnega lastništva podeljevale boljše ocene, tuje banke pa posojale denar po nižjih obrestnih merah. Ampak ti časi so minili, med tujimi vlagatelji so tako rekoč pozabljeni, zato pa obstajajo spomini na nekaj drugega - na način, kako se Slovenija vede do belgijske banke KBC, lastnice 30,57 odstotka NLB.
"KBC je v NLB nezadovoljen delničar, ki že lep čas poskuša izstopiti iz lastništva. Vendar to ni tako enostavno. Na drugi strani mu niso pustili povečati deleža. To daje slab signal ostalim potencialnim investitorjem, kar se solastništva s slovensko državo tiče," opozarja Ožbolt. "Da poskuša NKBM s kotacijo na tuji borzi, je prvi resen, hvalevreden premik v slovenskem bančništvu."
Da je lahko državno lastništvo problem, priznava tudi NKBM. Kot je uprava zapisala v prospektu, s katerim novači nove vlagatelje, gre za vir kar treh vrst tveganja. Prvič, država lahko uveljavlja pomemben vpliv nad banko, "njeni interesi pa so lahko v navzkrižju z interesi ostalih delničarjev" do te mere, da lahko država škoduje poslovanju, obetom, finančnemu položaju in rezultatom poslovanja NKBM. Drugič, znižanje deleža Republike Slovenije v NKBM pod določen prag lahko ima "pomemben negativen vpliv na zagotavljanje dolgoročnih virov financiranja". Banka je namreč v preteklih letih sklenila šest pogodb o dolgoročnem financiranju, ki dajejo posojilodajalcem pravico, da zahtevajo predčasno odplačilo 406,6 milijona evrov in 42,8 milijona švicarskih frankov, kot je ta dolg znašal ob koncu preteklega leta. Pač odvisno od tega, ali neposredno ali posredno lastništvo pade pod določen prag, ki se odvisno od pogodbe giblje med 51 in 25 odstotki (plus ena delnica). In tretjič, januarja letos je Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sprožila preiskavo, ali država in z njo povezana Kad in Sod nemara ne kršijo zakona o prevzemih. Če ga kršijo, bodo izgubili glasovalne pravice, to pa bi lahko škodovalo poslovanju in finančnemu položaji NKBM. Lahko pa bi tudi odprlo vrata za morebitni sovražni prevzem banke.
To pa seveda vodi do povsem novih ugibanj: zakaj bi kakšen tuji vlagatelj sploh kupil delnice NKBM? "Pozitivno je, da so v regiji, ki po zadolženosti na prebivalca zaostaja za razvitim svetom. Zanimiv je tudi tržni delež, saj gre za drugo največjo slovensko banko. NKBM se je tudi odločila, da se bo osredotočila na svojo osnovno dejavnost, na bančništvo, ne pa denimo na trgovanje," pravi Šimnic. "Pozitivno oceno lahko damo tudi z vidika upravljanja delnic. Večjega paketa delnic so se znebili še pred krizo, po zelo visokih cenah. Pri ostalih bankah pa je bilo kar nekaj odpisov, saj so cene vrednostnih papirjev padle. NKBM je šla v krizo z relativno majhnim portfeljem delnic. Vendarle pa še naprej ostaja cel kup drugih ugank. Na splošno je namreč velik problem slovenskih bank, da imajo preveč zaposlenih in da so neučinkovite. Zato bodo vlagatelji pozorno opazovali, kakšne rezultate bo NKBM dosegla v Srbiji, pri upravljanju prevzete Credy banke. Zelo bo pozitivno, če banka dokaže, da zna racionalizirati poslovanje."
