Je nadzornikom res čisto vseeno?

Natisni

Medij: Večer - V soboto Avtorji: Stepišnik Matija,Stojan Jure Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: V soboto Datum: 18. 09. 2010 Stran: 6

A pomeni novica tega tedna, da se nadzornikom Pošte obeta denarna kazen zaradi prevelikih plač upravi, da se stvari pri nas le spreminjajo v pravi smeri?

Janko Kosmina, dolgoletni prvi človek Istrabenza, in Tone Turnšek, dolgoletni prvi pivovar, se zdaj lahko ozreta na razvaline, ki sta jih za seboj pustila njuna "sina", izbranca za nasledstvo na vrhu . Potem ko sta jima predala krmili podjetij, sta postala njuna nadzornika. In gledala sta serijo tajkunskih pustošenj, poslovnih potez, katerih zakonitost bo preverjalo sodišče.

Potez v interesu velikih šefov in ne podjetij.

Potez za veleobogatenje in lastniško obvladovanje in ne vodenje družb. A kot nadzornika sta dobila odveze, razrešnice in da bi zoper njiju kdo vložil odškodninsko tožbo, je danes nepredstavljivo. Mirno pijeta jutranjo kavo. Nova uprave Pivovarne Laško naj bi Šrota odškodninsko tožila do konca leta, za Bavčarja iz poslovne stavbe Istrabenza na sodišče ne bo romalo nič.

Kot majhna srečna družina

A to ne spremeni dejstva, da sta Laško in Istrabenz postala tragični simbolni točki kapitalizma po slovensko Slovenije (1991-2010), d. d., predvsem pa brutalno razgaljenje kulture korporativnega upravljanja, bednega nivoja poslovne kulture in nedelovanja sistema nadzora nad poslovodstvi podjetij.

Primera nista osamljena, nasprotno. Veliko jih je.

Zaradi domnevnih poslovnih potez v škodo podjetij Hit toži svojega bivšega šefa Nika Trošta, Intereuropa Andreja Lovšina, Zavarovalnica Triglav Nado Klemenčič (in njenega nadzornika Milana Marolta), tožbo sestavljajo v Luki Koper proti Robertu Časarju in nadzornikom za časa njegove direktorske ere v pristanišču. Vložena naj bi bila že do konca septembra, do roka, ki ga je upravi postavila skupščina. O tožbi zoper Bineta Kordeža razmišlja tudi nova uprava sveže nelikvidnega Merkurja.

Ni bil problem le sprijen pohlep glavnih v upravi, da bi zaslužili ali celo nesramno obogateli, temveč tudi paraliza nadzornega sistema. Alarmne lučke se pri nas ne prižigajo, ko gre za domnevne poslovne obvode pravil. Kaj so počeli nadzorniki v času, ko se se odvijale domnevno sporne poslovne operacije, ko so se sprejemale domnevno škodljive odločitve? So si namenoma zatiskali oči? So bili premalo strokovno podkovani, da bi morebitne lopovščine sploh prepoznali in jih prijavili pristojnim, policiji in tožilstvu, obenem pa zaščitili gospodarske družbe in lastnike, ki so jih postavili za nadzornike? Kaj nadzorniki sploh ne dobijo podatkov, po katerih bi si lahko ustvarili realno sliko gospodarske kondicije firme? Nekaj je moralo iti hudo narobe, da nadzorni svet dolgo ni reagiral v primeru Vegrada in Hilde Tovšak, pred njenim odstopom pa se je prvi nadzornik kar sam poslovil. Ali potem takem nadzorniki tudi nimajo pravih vzvodov za ukrepanje? Nadzorniki so bili, kot kaže, povsem neaktivni tudi pri sesedanju Preventa Global, kjer sta se sprla največja lastnika. Zakaj niso opravili svojega poslanstva, ko so banke brez ustreznih zavarovanj delile tajkunske kredite, zaradi cesarje v težavah ves bančni sistem?

Zdi se, da so v Sloveniji nadzorniki le organ na papirju, brezzobi zmaj, ki se do uprav obnaša kot sluga.

"V zakonu o gospodarskih družbah, v stečajni zakonodaji in v kazenskem zakoniku je jasno opredeljeno, kakšne so odgovornosti nadzornikov in uprave, predvidene so odškodninske tožbe. Žal pri uporabi teh zakonskih členov nimamo sodne prakse," je za Večerovo prilogo V soboto nedavno razlagala gospodarska ministrica Darja Radič. Primerov, ko bi pri nas, kot velja po predpisih, nadzornik za morebitno slabo opravljeno delo odgovarjal s svojim premoženjem, tako rekoč ni. Zdaj je ministrica napovedala kazni za nadzornike Pošte Slovenije, ki da so "spregledali", da si vodilni v Pošti Slovenije na čelu z Alešem Haucem izplačujejo previsoke plače oziroma jih izračunavajo narobe. In to za 2300 evrov bruto vsak mesec. Pa še v tem primeru se mora lastnik, država, sklicevati na razvpiti "Lahovnikov zakon" o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti. Ta pa kot "prekrškovni organ" preprosto določa ministrstvo za gospodarstvo.

Očitno je običajna pot do odškodnin preveč okorna, prek sodišč in na temelju zakona o gospodarskih družbah (in v primeru, da je res vse šlo po zlu, zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

Je pa to edina možnost, ki ostane opeharjenim delničarjem v zasebnem sektorju. Toda tudi državi ne bo lahko, se zdi, čeprav je sama sebi poskušala čim bolj olajšati pot do denarnega discipliniranja nadzornikov. Uprava in nadzorniki Pošte zdaj trdijo (in podkrepljeni so s plačljivim pravnim mnenjem inštituta za gospodarsko pravo pri mariborski pravni fakulteti), da nezakonitosti ni. Da pa je slab in nedosleden prav omenjeni Lahovnikov zakon, ki omejuje višino menedžerskih prejemkov v podjetjih v državni lasti. Glede na številne gospodarske ekscese pri nas, ki so polnili naslovnice in prve minute poročil, ni niti malo drzna teza, da sistem nadzora v korporacijskem upravljanju ne deluje. Oziroma deluje zelo slabo. To potrjujejo tudi mednarodne primerjalne analize konkurenčnosti. Zaradi tega je tudi zaupanje v korporativni sistem izjemno nizko, ugled menedžmenta je prav tako padel. Kje so ključni problemi?

Uprave in nadzorni sveti so velikokrat povezani, delujejo kot "majhna srečna družina", zato ščitijo interese drug drugega.

Relacije uprave-nadzorni sveti so namreč velikokrat vnesene že v kontekst širših socialnih mrež, ki si vzdržujejo vzajemne interesne cilje. Poleg tega prevečkrat v nadzornih svetih sedijo nadzorniki, ki so po kompetencah, znanju, neodvisnosti daleč od profesionalnih in veliko bližje "ljubiteljskim". So brez ustreznih znanj, izkušenj, izobraževanj. Sploh v družbah, kjer denimo poteka menedžerski prevzem, sta s strani nadzornikov potrebni posebna pozornosti in profesionalna kvalificiranost. Poleg tega, da se v Sloveniji nadzornikom ni zagotovilo niti finančne neodvisnosti od tistih, ki jih nadzorujejo, je pri nižanju kriterijev velikokrat vmes še politični intervencionizem, zaradi katerega prihajajo na nadzorniška mesta politično lojalni in primerni, ne pa dejansko kvalificirani.

Kvaliteto nadzora korporativnega upravljanja je Pahorjeva vlada sicer skušala dvigniti z ustanovitvijo kadrovsko-akreditacijskih svetov (kasov), s čimer naj bi depolitizirali kadrovanje v uprave in nadzorne svete. Če je ideja v teoriji seveda dobra, se je v praksi izkazalo, da se je tudi mimo kasov sprejemalo kadrovske odločitve v posvečenih zaprtih krogih in po spopadu raznih lobijskih skupin in centrov moči iz politike in gospodarstva. Brez sodne prakse In če ugotavljamo, da so proti nekdanjim upravam sproženi nekateri sodni postopki, odškodninske tožbe, s katerimi bodo ugotavljali njihove morebitne poslovne stranpoti pri vodenje podjetja, so tisti, ki bi morali bdeti nad njihovim delom, veliko bolj nedotakljivi.

Tožbo proti nadzornikom sicer sproži gospodarska družba, ki ji to naloži skupščina.

Če skupščina lastnike, ki želijo uveljavljati odgovornost nadzornikov, zavrne, potem lahko lastniki tožbo vložijo sami. Dejstvo je, da sodne prakse pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti nadzornikov ni.

Relativno novo pa je že to, da kakšen delničar sploh pomislil na to, da bi iskal odškodninsko odgovornost uprav in nadzornikov, opozarja mag. Irena Prijovič, generalna sekretarka Združenja nadzornikov Slovenije. "Nastanek škode je v praksi izredno težko dokazovati, saj vsako znižanje vrednosti premoženja ali preprečitev povečanja premoženja še ne moremo obravnavati kot škodo. Družba, ki je oškodovanec, pred vložitvijo škodnega zahtevka oceni iztožljivosti zahtevka, saj mora družba dokazati protipravno ravnanje, nastanek škode in vzročno povezavo med njima. Po drugi strani pa vedno ne obstaja interes delničarjev za tak ukrep. Razlogi so lahko v različnih konfliktih interesov in prepletanju funkcij posameznih vpletenih in med delničarji. Tudi zato se odgovornosti teh organov včasih niti ne išče, kaj šele dokazuje. Tretja faza pa je sodni epilog oziroma v primeru zavarovanja odgovornosti zunajsodna poravnava, ko družba dobi poplačilo nastale škode preko zavarovalnice, vendar o tem ni sodne prakse." In spet je ključna podrobnost, da je včasih sporno (nejravnanje nadzornikov pač samo izvajanje naročil obvladujočih delničarjev, čeprav je ta praksa v nasprotju z idejo korporativnega upravljanja. Nadzorniki pač ne bi smeli biti lutke posameznega solastnika, temveč so zavezani družbi kot taki in posledično vsem njenim delničarjem. Vključno z manjšinskimi. "Nadzorniki niso delegati tistih, ki so jih v nadzorni svet predlagali in imenovali," opozarja Prijovičeva. "Če to počnejo, še ne pomeni, da jih nihče ne bo odškodninsko preganjal, saj se navsezadnje lahko zamenjajo tudi zastopniki obvladujočih delničarjev, ki lahko kasneje takšne tožbe vložijo. Včasih so kompleksne situacije in prepletenosti vlog posameznikov in delničarjev, ki takšne postopke preprosto onemogočajo. V smislu kot pravijo, da nihče ne bo tožil samega sebe."

Podobno zgodbo znajo povedati tudi na zavarovalnicah, ki že več kot deset let po vzoru razvitih držav ponujajo zavarovanja odgovornosti članov organov vodenja in nadzora (oziroma "zavarovanja D&O, Directors&Officers", kot temu pravijo v tujini). Čisto preprosto, doslej še ni bilo prav velikega povpraševanja za kaj takega. Da ne bo pomote, zavarovanja D&O ne pomenijo nobenega dajanje potuhe nadzornikom, češ da bi zavarovalnice s tem odvzele delničarjem edino šibo, s katero lahko zagotovijo vestnost nadzornega sveta.

Nenazadnje so kakršnekoli globe oziroma kazni iz zavarovalnega kritja izrecno izključene. Gre pa pri zavarovanjih D&O za osnovo poslovne kulture. Kot slikovito pravi vplivni nemški pravnik Gerd RaguE, tudi v vsakdanjem življenju ne sme nihče od nas sesti v avto, ki ne bi imel vsaj osnovnega zavarovanja. Zavarovanje D&O tako krije odškodninske zahtevke, ki se uveljavljajo zoper posameznega člana uprave in nadzornika na podlagi njegove osebne odškodninske odgovornosti, ki lahko nastane zaradi kršitve dolžne skrbnosti, h kateri je zavezan, zavarovalnica krije tudi stroške pravnega zastopanja - tudi v primeru uradnih preiskav v kazenskih ali upravnih postopkih, sproženih zoper zavarovanca.

"Zavedanje glede odškodninske izpostavljenosti v Sloveniji je še vedno premajhno," pravijo pri Adriatic Slovenki. "Številnih povpraševanj še vedno ni zaznati, tudi ne pri osebni obliki D&O zavarovalne zaščite, kjer si zaščito zagotovi zavarovanec sam in zanjo tudi sam plačuje premijo. Navedena oblika je še posebej pomembna v primerih, ko v družbi ni sklenjenega korporativnega zavarovanja D&O, pa tudi v primeru, ko ima zavarovanec več različnih funkcij v različnih neodvisnih družbah.

Osebna odškodninska odgovornost, ki je predpisana za člane organov vodenja in nadzora, lahko namreč vodi tudi do za zavarovanca (prejvelikega (in usodnega) finančnega bremena, zaradi katerega je lahko izpostavljeno njegovo celotno zasebno premoženje in s tem njegov osebni ekonomski obstoj."

Pri Zavarovalnici Triglav pa opažajo, da se za tovrstna zavarovanja odločajo predvsem večja podjetja, ki imajo vzpostavljen sistem upravljanja. "Pri naši zavarovalnici smo zasledili le en primer vložitve odškodninskega zahtevka. Zadeva je v obravnavi in za zdaj še ni mogoče predvideti, ali je zahtevek upravičen in ali bo zavarovalnina tudi izplačana. Glede nato, da do sedaj še nismo imeli škodnega primera, za katerega bi sočasno obstajalo tudi zavarovalno jamstvo, o praksi na tem področju še ne moremo govoriti.

Nadzorniki se pač požvižgajo na možnost, da jih bi kdo tožil za odškodnino.

Še svojega premoženja (vsaj tistega, za katerega ve davkarija) se jim ne zdi vredno zaščiti. Morda zato, ker sploh ne vejo, kakšno vlogo bi morali imeti v podjetjih? Morda zato, ker sploh ne razumejo delovanje kapitalizma? "Enostavno pri nas še ni bila uveljavljena kultura, da je potrebno te vrste profesionalne odgovornosti zavarovati, kot to velja za računovodje, nepremičninske in zavarovalne posrednike, kirurge," pove Prijovičeva. "Kar je prav neverjetno, saj je v tujini to standard."